Otroško razmišljanje ne pozna meja. No to so mi tudi dokazali otroci danes na delavnici in po pravici povedano sem ostal brez besed; kar sami precenite kakšni izdelki so nastali:

 

// Čisto po naključju je prišlo do tega, da so me prosili, če bi lahko vodil kratko delavnico gline. Zakaj pa ne, znanja imam nekaj že in prav z veseljem ga prenesem na nadobudne 10 letnike, ki obožujejo umetnost. No takole je izgledalo; tam sem se pojavil kar v trenirki in puloverju, saj je delo z glino lahko zelo umazano in pa moja pričakovanja pred delavnico so bila čisto drugačna, kot pa je bila potem realnost. Res, preden sem se pojavil tam, sem si v glavi rekel; ok, dihaj, mogoče pa ne bo tako hudo, mogoče te pa otroci ne bodo podrli, mogoče celo ne boš dobil kakšne kepe gline v glavo, ko so bodo začeli obmetavati in kričati in teči po razredu in podobno. Najhujši scenarij v glavi, itak. No prvih 5min je bilo malo razigrano, ampak mulci so potem pridno poslušali nasvete, padli v oblikovanje in ustvarjanje – odlični so bili, pa take ideje … Pa čisto tiho, pridno so delali. A sem že omenil, da nisem dobil nobene kepe gline v glavo? No ko sem sam hodil v OŠ, smo se definitivno kdaj obmetavali z glino, tako da je mogoče to izhajalo iz tega.

Kaj smo delali? – Ja krožnike za začetek 😉 povaljali smo glino med letvicami, da je enako debela in potem smo jo dali čez kalupe (polovice stiroporastih krogel). Pustili nekaj časa, da se je glina malo ˝ulegla˝, vzeli dol in obrnili okrog. Pred kalupom smo seveda tole še obrezali v različne oblike (kroge, kvadrate, tudi trikotnik in zvezdica sta) ali pa tudi ne. No za konec smo jih še pobarvali z različnimi engobami (barvami za glino) in potem s palčko gor narisali vzorce. Ideje so bile pa super; narava, zima, noč čarovnic, vzorci… četudi so me otroci zelo poslušali, sem jim pri vzorcih pustil prosto pot in samo takrat nastanejo zares odlični izdelki.

No dejansko sem pa v OŠ nekaj časa hotel postati učitelj – danes sem to definitivno lahko prvič preizkusil in zaenkrat sem zelo zelo navdušen nad takim delom z otroci, ker so tako neomejeni, s tako širokim pogledom na svet, čist nič uokvirjeno. Pa napolnijo te tudi z energijo, sploh ko vidiš, da je nekdo vesel, da si tam, te poslušajo, te vprašajo za nasvete in podobno. Čist hudo, upam da kdaj še tole ponovimo 😉 Do naslednjič pa… če še niste poskusili mrcvariti blata, vam svetujem da ne čakate predolgo in se čim prej navdušite nad tem še sami 😛

Še nekaj fotk procesa: